Leta in leta sem tlačila svoj notranji jaz. Si prigovarjala, da bom poskrbela zase, ko opravim samo še to zadevo. In tako sebe postavljala na zadnje mesto. Napaka iz katere sem se ogromno naučila. Žal je velikokrat tako, da se ne premaknemo naprej dokler ne postane res hudo. In meni se je zgodilo točno to. Huda bolezen. Šele takrat, ko se v tebi nabere kupe bremen, se zaveš, da je potrebno nekaj narediti. Ne pravijo zaman, da ne cenimo stvari, dokler jih ne izgubimo. Jaz sem izgubila zdravje. Čeprav sem bila prepričana, da se meni to ne more zgoditi. Zgodbe težkih bolezni so se dogajale drugim, ne meni. Ko enkrat prideš do take izkušnje, začutiš močno potrebo po tem, da nekaj spremeniš. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je to, da v taki situaciji kar naenkrat najdeš čas, da poskrbiš tudi zase. Iz danes na jutri. Čas, ki ga prej »nisi imela«. In tako pričneš s skrbjo zase.